L&Z

1. TEDEN

Hmm … Kje bi začela zgodbo o boju s težo? Mislim, da se borim z njo, odkar se zavedam same sebe. Kot otročiček sem bila buckasta simpatična deklica s čopki, ki je počasi odraščala v najstnico in ji ni bilo več všeč, da jo nekdo kliče bucka. A ni ostalo samo pri besedi bucka, bila sem še marsikaj drugega. Kako so me klicali, vedo vsi, ki so imeli podobne težave.

Nekje pri enajstih letih sem se prvič srečala s pravo dieto oziroma s stradanjem. Ker sem menstruacijo dobila že pri desetih, si lahko mislite, da sem se tudi razvijala na vseh področjih. Bilo me je sram in začela sem se oblačiti v široka oblačila, da se ne bi kaj opazilo. No, in naenkrat klik. Nisem jedla, shujšala sem za nekaj kilogramov in bila sem zelo srečna. Vendar to ni trajalo dolgo in kmalu sem se vrnila na staro težo. Spet poslušanje, kako sem debela in podobno … Izgubila sem vso samozavest, začela sem se zapirati vase in če sedaj bolje pomislim, niso bili drugi krivi, ker nisem bila pretirano popularna. Kriva sem bila sama, ker sem mislila, da me ne marajo, ker sem debela. V osmem razredu osnovne šole se je spet zgodil klik. Ampak ta je bil z veliko začetnico. Takrat so mi največje preglavice delale moje prsi. Shujšala sem z normalnih 72 kg (že takrat sem bila visoka 174 cm) pod 60 kg, kar je mogoče za nekatere deklice normalno, zame pa ni bilo. Moja telesna zgradba je močna in tako hujšanje bi me skoraj uničilo. Izgubila sem menstruacijo za skoraj celo leto, moji zelo dolgi in gosti lasje so začeli izpadati, hrbtenica se mi je začela kriviti, vse kosti so se mi poznale, bila sem že skoraj anoreksična. Dan sem preživela tudi z enim samim jabolkom. Cilja nisem dosegla, prsi pa so bile še kar tam. Ne vem, kaj me je prebudilo iz te agonije. Nekoč se mi je na stranišču stemnilo pred očmi in vsaj za minuto nisem ničesar videla. Tega sem se tako ustrašila, da sem se odločila, da to ni to. Počasi sem se vrnila na normalno težo in začela hoditi na srednjo šolo. No, tam je bilo pa super. Res sem imela super sošolce, ki smo drug drugega sprejeli, ne glede na to, kako je kdo izgledal. Postala sem bolj samozavestna in se začela sprejemati takšno, kakršna sem. Še vedno sem se borila s kilogrami, ampak ne več zaradi drugih, ampak zaradi sebe.

Drastično sem se spet začela rediti pred šestimi leti, ko sem zelo aktivno službo zamenjala za sedeče delo. In tako sem se zredila za 30 kg. Grozno!! Da se s tem nisem obremenjevala toliko, je bil kriv tudi moj značaj, ki sem ga utrdila do te mere, da me nihče ne more več prizadeti. Kar pa tudi ni dobro … S fanti nikoli nisem imela težav, noben me nikoli ni kritiziral zaradi teže. No ja, taki me tudi nikoli ne bi zanimali.

Pred novim letom sem se spet spravila v fitnes in ker imam načeloma velike težave z uživanjem sladkorja, sem ga malo opustila. Zelo hitro sem shujšala sedem kil. Jedla sem trikrat na dan, pred tem tudi samo po enkrat, načeloma zvečer, in to vse, kar mi je prišlo pod prste. Po novem letu se nisem mogla več zadržati in sem se spet spravila na sladice. Na srečo v teh treh mesecih nisem dobila niti kilograma nazaj, kar je zasluga tega, da še vedno jem večkrat na dan. Poskušala sem se spet motivirati, da bi shujšala še za nekaj kilogramov, vendar ni šlo. Nekega dne sem slučajno sedela v nekem lokalu in začela listati revijo L&Z … In tako se je vse začelo..

2. TEDEN

Minil je prvi teden našega treniranja v fitnesu Laguna s trenerjem Dejanom. Spoznavali smo pravilen način izvajanja vaj, kot so vaje za trebušne in prsne mišice, noge in roke. Čeprav že nekaj časa obiskujem fitnes oz. vodeno vadbo, sem ugotovila, da verjetno nisem pravilno izvajala vaj, ker me je že po prvem treningu v fitnesu Laguna vse tako bolelo, kot da teh vaj nikoli ne bi delala. Seveda so na začetku in koncu zelo pomembne kardio vaje, se pravi vaje na tekačih, orbitreku oz. kolesu. No, kmalu bom mogoče lahko tekla več kot pet minut. Najtežje vaje so seveda sklece in vaje za trebušne mišice. Groza! Dvakrat se dvignem in že ne morem dihati. Moj novi cilj: narediti 20 sklec brez odmora. Ali mi bo uspelo, je pa drugo vprašanje.

Fitnes Laguna mi je vsak dan bolj všeč. Čeprav je majhen, je zelo prijeten. Kmalu bomo z vsemi na ti. S puncami smo se krasno ujele. Silva je že od začetka imela težave s koleni. Z Dejanom sta obiskala kiropraktika, ki jo je pregledal in ugotovil, da ima verjetno prirojeno zamaknjene pogačice in mora zato delati vaje malo drugače. Vmes se nam bo pridružila še ena članica, Lana, ki je tudi vodja našega projekta.

Naš največji motivator je trener Dejan, ki ne obupa zlahka. Z nasveti, s pozitivnim razmišljanjem in z večnim nasmehom nam daje žarek upanja, da morda pa res pridemo do cilja. Čeprav se mogoče zdi še vse tako daleč, sem prepričana, da nam bo zagotovo uspelo. Zavedam se, da je to šele prvi korak k zdravemu načinu življenja. Če bomo želeli živeti v zdravem telesu do konca svojih dni, se bomo morali vsak dan boriti sami s seboj. Najprej je treba spremeniti prehrano. Do sedaj sem omejila sladkarije, ki so moja največja težava. Bila sem odvisna od vseh oblik sladkorja. Sposobna sem jesti celo navaden sladkor z žlico. Sladkor je nadomestil vse moje obroke. Piškoti za zajtrk, čokolada za kosilo in bonboni za večerjo. Sedaj pa jem celo tuno brez kruha. Verjetno ne bo trajalo dolgo in me bo spet zagrabila želja po sladkorju. Upam, da se bom lahko uprla, vsaj do določene meje.

3. TEDEN

In minil je še en teden. Čeprav se mi med tednom zdi, da se vse skupaj vleče, imam občutek, da bo vse še prehitro minilo ... Ta teden je bil posvečen premagovanju samega sebe. Se pravi, če ne moreš narediti 10 počepov, ki jih trener zahteva od tebe, jih naredi 11, pa čeprav potem ne moreš vstati. Delali smo zelo podobne vaje kot do sedaj, vendar v več ponovitvah. Od izpadnih korakov z dvigovanjem uteži do počepov. Mišice se nam počasi utrjujejo. Vedno lažje delam vaje za roke in hrbet z elastiko. Ravno z zgornjim delom telesa sem imela nekaj let nazaj velike težave. Ker sem aktivno delo v trgovini zamenjala s sedečim delom, mi je vse začelo pritiskati na hrbtenico. Nisem mogla dolgo hoditi, ker so me bolele noge, ko sem sedela, sem morala imeti desno nogo iztegnjeno, ker drugače ne bi mogla sedeti, nisem se mogla umivati, ker me je zgornji del hrbtenice preveč bolel, če sem bila nagnjena naprej, pri tuširanju mi je moral pomagati fant, ker nisem mogla držati tuša nad glavo in tudi vstati nisem mogla. Ko sem ležala, sem si pod medenico dala kaksno odejo, da bi se lahko zjutraj skotalila iz postelje. Groza! Naročila sem se pri ortopedu, in ker je pri nas čakalna doba dolga, je tudi bolečina po nekaj mesecih minila sama od sebe. Vendar take stvari puščajo posledice, ki se slej ko prej spet pokažejo, zato se bom mogoče vseeno odločila za obisk strokovnjaka. Elastika je dober pripomoček, ki bi ga že prej morala odkriti. Ta teden smo precej časa posvetili tudi prehrani. Na videz enostavne stvari so zelo zapletene. Dejan pravi, da nam bodo kmalu postale zelo preproste. Ker matematika ni moja močna stran, ne vem, če bo res. Pri zdravi prehrani je seveda pomemben čim manjši vnos količin sladkorja. Sladkor naj bi uživali kvečjemu takoj po vadbi, drugače ne. Vnos hrane mora biti razdeljen vsaj na pet delov čez dan, vsebovati mora vse pomembne sestavine (ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine), seveda v pravem razmerju. Povprečna ženska naj bi na dan, ko ima na programu telovadbo, zaužila 2.000 kcal, med dnevi, ko ne telovadi, pa 1.500 kcal. Sliši se veliko, vendar ni. Obroki ne smejo vsebovati preveč sladkorjev in maščob. Ali ste vedeli, da ima gram ogljikovih hidratov in beljakovin štiri kalorije, gram maščobe devet kalorij, alkohol pa sedem? Jaz nisem vedela. Pa se človek vpraša, v čem je potem smisel življenja. No ja, verjetno ga bomo našli v zdravi hrani. Obiskala nas je tudi Barbara, ki je članica Dejanove ekipe TopCoach.si in tudi osebna trenerka. Fotografirala nas je in nam med vajami svetovala, kako naj jih pravilno izvajamo. Popek noter! Zapomnite si, popek mora biti vedno noter! Tako stabiliziramo zgornji del telesa. Spremljajte nadaljevanje naše shujševalne odisejade v reviji L&Z!

5. TEDEN

Kako tedni hitro minevajo. Ko se začne ponedeljek, se mi zdi, da petka nikoli ne bom dočakala, ko pa pride petek, mi je pa kar žal, ker se vse obrača tako hitro. Nikoli nam ni prav. Še en teden treniranja in prehranskih pogovorov je za nami. Nekaj dolžin izpadnih korakov je dovolj, da ugotoviš, da jih moraš narediti še nekaj tisoč, če želiš oblikovati svoje stegenske mišice. Imam občutek, da bi Dejan rad dobro oblikoval naše mišice.

Nikoli se nisem preveč posvečala mišicam, mišice na ženski so mi celo nekaj grdega. Ženske moramo biti bolj 'mehke', brez izrazitih mišic. Ampak seveda to ne pomeni, da jih ne potrebujemo. Jaz imam težave s trebušnimi mišicami. Nikakor jih ne naredim vsaj deset pravilnih. Se pravi, noge navpično gor, s konicami prstov se dotikamo prstov na nogah. Ramena moramo odlepiti od tal in jih počasi spuščati. Sicer se sliši zelo enostavno, vendar ni. Jaz ostanem brez sape. Nikakor ne morem dihati. Morala se bom posvetiti mišicam. Delo, pri katerem sediš tudi več kot osem ur, lahko telo zelo obremeni. Ker nimam razvitih trebušnih mišic, pomeni, da moja hrbtenica zelo trpi. Se pa tudi redko opozorim na pravilen položaj med sedenjem, zato se mi včasih zdi, da se mi bo naredila grba. Ta teden smo en dan preživeli na prostem. Izvajali smo vaje, ki so podobne borilnim veščinam. Celo vajo smo morali biti v preži, zraven pa brcati in boksati. Vaje so zelo učinkovite, čeprav sem se zelo upirala boksanju – seveda zaradi nohtov. Kolegica se mi je smejala, ko sem ji razlagala, kaj delamo. Njen mož me že nekaj mesecev nagovarja, naj začnem trenirati v klubu borilnih veščin, a se goreče upiram, ker so moji nohti predragi za te stvari. Morda pa se kmalu premislim. Iz dneva v dan se Dejan bori z nami, me pa same s seboj. Ker je že skoraj polovica treningov za nami, se bomo morale dodatno potruditi, da se bomo približale cilju. To pa ni samo izguba kilogramov, ampak bo treba zamenjati tudi sistem v glavi. Najbolj pridna je Silva, ki je izgubila že 10 kg. Kmalu bo dosegla svoj cilj.

Za konec pa zopet ena spodbudna misel: „Telesna, umska in duhovna raven delujejo v medsebojni povezavi. Spodbujajte telo, kolikor hočete, toda dokler ne boste prenovili tudi stanja uma in duha, ne boste spoznali zdravega življenja in vitalnosti.“ Greg Anderson

6. TEDEN

Včasih mi je bila edina pozitivna stvar treningov tuširanje. Komaj sem se privlekla do fitnesa – se je tudi že zgodilo, da sem se pred vrati obrnila in odšla –, komaj sem se preoblekla, medtem pa premišljevala, da bi raje šla kar na kavo ... Vse je bila velika muka. Tudi po daljšem času se nikakor nisem navadila, čeprav so mi vsi zatrjevali, da se bom navadila. Vadbe pač nimam v krvi. Odkar redno obiskujem fitnes Laguno, je stvar malce lažja in bolj znosna. To je seveda velika zasluga trenerja, ki pa mi gre občasno vseeno na živce s svojim 'teženjem', ampak se zavedam, da brez tega ne bi ničesar naredila. Tudi punce so velike motivatorke.

Še vedno imam težave s prehranjevanjem. Nikakor mi ne uspe preživeti dneva brez mleka. Mleko ni priporočeno uživati v času diet, ker zavira izgorevanje maščob. Vse to vem, ampak se mu ne morem upreti. Celo sladkor mi je uspelo izključiti z jedilnika – stvar, brez katere sem mislila, da ne bom preživela, mleka pa kar ne morem izločiti. Še se bom trudila.

Ta teden je bil najbolj zabaven četrtkov trening, ko smo se dobili na Zbilju. Vadba je bila zabavna, kljub izpadnim korakom. Izvajali mo neko novo vajo, in sicer s pomočjo traku, ki je služil kot pomoč in opora pri počepih. Na začetku se mi je sicer zdel bolj podoben mučilni zadevi. Še dobro, da ni bilo preveč sprehajalcev, ker bi si verjetno mislili, da nismo povsem v redu. Po končani vadbi smo si privoščili posladek (ki ga je odobril Dejan). Razmišljala sem, ali sploh želim pojesti zgodaj zjutraj nekaj sladkega, vendar sem palačinko zgrabila z obema rokama, da me slaba vest ne bi prehitro ujela. Silva si je privoščila sadno kupo, Urša je pila sok, Malene ni bilo z nami, Dejan pa je bil pa seveda na vodi. Ta trening mi je bil najbolj všeč do sedaj. Na prostem je res drugače telovaditi. Bolj si motiviran, počutiš se svobodnega. Res škoda, ker ne moremo vsak dam telovaditi na Zbiljah. V petek nas je namesto Dejana vodila Barbara. Naredile smo zelo intenziven trening.

In še ena misel: »S svojim telesom bomo usklajeni le, če ga bomo imeli resnično radi in ga spoštovali. S sovražnikom se namreč ne moremo dobro sporazumevati." dr. Horriet Lerner